Angleži
Včeraj smo šli z angležinjama in angležem ven. Imeli smo se fino. Konec posta:P
Ne resno, s sestro sva se odločila, da jim pokaževa Slovene night life. Zato se nas je šest napokalo v multiplo in odguncali smo se proti Ljubljani, natančneje BTC-ju. Tam smo srečali še Vrto, Stewia, Imperfecta in Nunontherun. Skupno smo odkorakali v Areno Vodafone kjer smo naivno mislili, da bomo dobili frej plac za bowling. No nismo ga. Smo se šli pa potem strelat z laserji, kar je bolj zabavno in utrujajoče kot bi si mislil. Spili smo še nekaj piv in primerjali Angleško in Slovensko kulturo in način življenja. Moram pohvalit Vrto, Imperfecta in pobeglo nuno, Stewia malo manj, ki so se potrudili in moje angleže vpeljali v debato.
Bilo je zabavno in drugačno.
Tu se konča moj telegrafski način bloganja, ker nimam več časa, mi že zbijajo po vratih da moramo it, tokrat gledat barbarin ples kasneje pa v Bohinj,
Dolg cajta nč postal
Hja kje sem bil? Polno zaposlen.
V nedeljo je bil koncert Siren, na katerem sem užival. Predvsem zato, ker sem lahko precej naglas bobnal. Kaj si misli poslušalstvo si lahko preberete na Vrtovem blogu (link na desni, dons se mi ne da tistih href-ov pisat). Men je blo kr kul vzdušje, komadi pretežno fini, sirence pretešno luštne ;))(tle čakam batine).
Pondelk šiht, bobni, spat torek, šiht, vaja, iskanje tarabuke (www.google.com), masaža (Vezal, povezava na desni).
Danes izredno lep in izredno delaven dan. Dela je bilo za približno 3h, malo plezanja po 75% klancu, potem pa dve pivi, dober narezek in piškoti. Dream job!:) pisal sem seveda sedem ur. Pa ne okol govort.
Koncert Siren
Jutri, 23. okt, je v OŠ Preserje pri Radomljah koncert dekliškega pevskega zbora Sirene, v katerem vaš presvitli bobnar igra...hja, bobne. Pridite vsi, ki vas zanima večglasno petje in aritmija (takšna in drugačna ;) ter imate 1500 sitov preveč. Geslo "bobnarju opremo nosm" najbrž ne bo delovalo, lahko pa poskusite.
Tole sem napisal, ugotovil, da je brezvezen rant...
...ampak ker sem se z njim pol ure ukvarjal, ga bo vseeno objavil.
Včasih, ko za tetico kaj prevajam (ja, dejansko prevajam čeprav počasi;)) oziroma v tistih starih časih, ko sem prevajal še za koga drugega (če to slučajno bere inšpektor, vedi, da je bilo državnemu prašičevcu odšteto, kar mu gre, in da me ni treba še enkrat prijaviti) sem bil malo skeptičen o kvaliteti svojega dela. Vem da sem masikdaj kakšno frazo napačno prevedel, ker pač nisem poznal ozadja, da je bil kakšen stavek nerodno postavljen itd. Ampak konec koncev sem študent in ne-do-konca (in ne povsem od začetka:) izučen prevajalec.
Vedno pa si oddahnem in bolj samozavestno prevajam, ko vidim, kaj so drugi ljudje pripravljeni predstaviti kot nek izdelek in ga potem celo prodajati.
Najnovejšo cvetko sem zasledil v knjigi Pravilo štirih (The Rule of Four) kjer je prevajalka trikrat prevedla sejati kot zašiti (to sow - sejati, to sew up - zašiti). Skrajno upam, da nima diplome. Če pa že angleško ne zna, bi si pa lahko vsaj prebrala
Stare grške bajke. Nekaj kar bi moral poleg Zdravljice, Desetega brata in ...... (vstavi poljubno slovensko leposlovje :)) prebrati vsak. Čeprav raje Sovretovo verzijo, ki jo zaradi svoje nesposobnosti iskanja nisem našel. Malo sem zašel, v glavnem, če bi grške legende poznala bi vedela, da je Kadmos zmajeve zobe posejal, in so iz njih zrasli vojaki. Že po čisti logiki ne vem, zakaj bi nekaj zraslo iz nečesa, kar si zašil.
V glavnem, knjiga je na dobri poti, da z mesta najslabše prevedene knjige izrine Philip K. Dickovo Ali androidi sanjajo električne ovce.
It's days like today...
...I wish I stayed in bed and never got up. Sitn in razdražen že cel dan. Better leave me alone.
Lepa prihodnost
Danes sem na Siolovi strani prebral
tole in na brumčevem blogu
toleČe slučajno ne znate brati med vrsticami (oziroma kar vrstic samih) to pomeni manj davkov za podjetja, več davkov za nas navadne ljudi. Najbolj hecna so opravičila, ki jih dajejo. Glede povečanega BDP-ja za katerega UPAJO, da ga bodo podjetja vlagala v razvoj: "Nihče ne more zagotoviti, da bodo podjetja dejansko vlagala v raziskave in razvoj ter nova delovna mesta, lahko bi tudi večala dobiček. Vendar bo v tem primeru država z davkom od dohodka pravnih oseb skušala ta sredstva dobiti nazaj (...)"
Hm, poglejmo kaj ne štima v tem navedku. V redu, denar bodo z davki dobili nazaj. Kaj pa delovna mesta, bodo uvedli davek na nizko število zaposlenih? Ali jih bodo zaposlili in plačali z denarjem od tistega davka, ki ga bodo dobili nazaj. Najbrž kot pometače pred njihovim pragom.
Glede sodelovanja delavcev pri dobički pa "predlagajo, da bi udeležba delavcev na dobičku obstajala kot možnost za tista podjetja, ki si to lahko privoščijo, bi pa temeljila na prostovoljni bazi in ne bi bila obvezna."
Aha, sedaj sem pomirjen. Pošten delavec, kot bom, se bom lahko zanesel na poštenost delodajalca. Prepričan sem, da mi bo z veseljem odstopil tistih nekaj goldinarjev, ki mu jih bo od dobička preveč hodilo.
To, skupaj brumčevimi novicami o študentih, ki jih ne bom ponavljal, lahko pomeni samo eno: naslednja postaja Amerika. S polno paro
naprej!
Še ena bolj zgodnjega datuma
Taka, za sprostitev. Saj vem, da ne boste verjeli, ampak napisana je bila preden sem vedel za
Taxi.
Cestni dirkači (1. del)
Razpotegnjena kolona vozil na obvoznici iz Ljubljane proti Domžalam. Lojze zazeha, da se mu usta odprejo skoraj od ušesa do ušesa. Izredno sovraži te dolge kolone, ki v bistvu niso prave kolone, te pa prisilijo, da voziš devetdeset ali manj za kakšnim bedakom, ki se je ravno ta dan odločil, da gre na prvo vožnjo, po tem ko je pol leta svoj avto samo gledal in pral. Zraven njega sedi sodelavec in prijatelj Franci in bere del časopisa, ki ga ni utegnil prebrati med službo.
Lojze se poigra s pedalom za plin in motor zarohni, kot gepard, ki neučakano zalezuje svoj plen, prisiljen da se giba počasi, čeprav je bil narejen za hitro gibanje.
"A bi prosim nehal? Rad bi kaj prebral. Tudi ti bi se lahko zanimal še za kaj drugega, kot za ta neumen avto!" razdraženo pripomni Franci, ko mu že drugič odnese časopis iz rok, ker je njegov kolega spet pospešil iz 80 na 120 kilometrov na uro in takoj nato spet zavrl na 80, samo zato, da bi lahko prehitel nekega dedka v mercedesu.
"Če mi je pa dolgčas," otroško odvrne Lojze. "In dobro veš da ta avto ni neumen," še doda.
Lojzetov avto je njegova igračka in njegovo življenje. Peugeot 406, preurejen tako, da se komaj prepozna, da je bil nekoč udoben družinski avto. Malo je stvari, ki so na njem še od nakupa. Motor je skoraj popolnoma nov. Večino delov je sedaj aluminjastih, zamenjana je bila odmična gred in uplinjač, znižane so bile glave batov in goriva Lojze ne more točiti na navadnih bencinskih črpalkah.
Prav tako je navdušeni šofer znižal podvozje in kar precej spremenil aerodinamiko, tako da je veliki zadnji spojler je od daleč opazen, pa tudi štiri izpušne cevi, ki se ponosno šopirijo na zadku je težko spregledati. Za pnevmatike, v katere ima svoj avto obute, pa pri Peogeotovem servisu najbrž še slišali niso. Tudi težo avtomobila je precej zmanjšal, s prejšnih 1500 kg na 1200. 330 konjskih moči, lahek avto in izjemna aerodinamika pripomorejo k temu, da avto z lahkoto preseže 250km/h in doseže 100km/h v manj kot štirih sekundah po vžigu, seveda pod izkušeno Lojzetovo roko.
"Če ti je dolgčas, pa beri časopis. Pa te sedeže bi lahko zamenjal, rit me boli."
"Sploh ne veš, kaj vse drugega bi te bolelo, če teh sedežev ne bi bilo,"
"Nič me ne bi bolelo, če bi se ti včlanil v društvo za pomoč odvisnih voznikov ali pa v šolo normalne vožnje."
Lojze je užaljeno povesil usta, nato pa je nečloveško pospešil, da je sovozniku časopis kar prilepilo na obraz, in prehitel vlačilca. Ko je vlačilca "zmanjkalo" je zavrl, da je časopis odneslo z Francijevega obraza na vetrobransko steklo in se stisnil med tovornjak in spredaj vozeči avto tako, da je bilo med odbijači 20 centimetrov prostora na vsaki strani.
"Vidiš, kako nevarno je branje časopisa med vožnjo," je napol v smehu pripomnil Lojze. "Če ne bi imel teh novih keramičnih zavor bi bila v težavah."
Franci ni ničesar pripomnil. Strmel je predse, globoko dihal in izgledal prekomerno zelen. Ko si je čez minuto opomogel je zložil časopis in pikro pripomnil:"Se že privajam, opomogel sem si tri minute prej kot zadnjič."
Prišla sta do semaforja. Lojze je že skoraj instinktivno pogledal na levo in desno. Ko je videl, kaj je na drugi strani prijateljevega okna, so se mu usta razpotegnila v tak nasmeh, da je bilo videti, kot da bi se mu glava preklala. Ko je Franci zagledal na izraz na prijateljevem obrazu je prebledel. Dobro je vedel kaj pomeni. Ozrl se je skozi okno, in njegovi sumi so bili potrjeni. Osebe v drugem avtu nisi mogel prezreti, če si počel, kar sta ta trenutek počela prijatelja. Lasje polni briljantine, sončna očala po naročilu in rolex na roki, ki je napol visela skozi okno. Standardni razvajen mamin oziroma očijev sinček.
"Mi je sploh treba vprašati, kakšen avto ima?" je prhnil Lojze, ki ga ni dobro videl.
Franci sicer ni velik oboževalec hitrih voženj, je pa zato zaprisežen ljubitelj jeklenih konjičkov, čeprav jih raje gleda in popravlja kot vozi. Ugovarjanje Lojzovem levčku so bila samo prizadevanja, da bi v miru bral.
"Audi, A3. Sfriziran, tovarniško seveda."
Prezira v njegovem glasu se ne da opisati. Prav tako ne tistega v Lojzetovem:"Saj veš, da ga ne moreva kar pustiti."
"Ja ja, vem," je bil odgovor in prezir je spet počasi zamenjal obup.
Odpela sta udobne tritočkovne varnostne pasove in se pripela s štiritočkovnimi. Lojze je močno pohodil plin in motor je zarohnel. Gepard je opazil svoj plen. Polizanec ju je šele sedaj opazil. Preveč je bil zaposlen z blondinko na sopotnikovem sedežu. Franci je odprl okno:
"Kako si kaj, punčka polizana. A te je kaj v hlačah a imaš ta avto zato, da ti nadomesti tiča?"
Spolzki je zaripel v obraz, blondinka pa je tako pogledala, da sta se naša prijatelja morala nasmehniti. Očitno se je strinjala o avtomobilu kot nadomestku.
Lojze je še enkrat pritisnil na plin, tokrat mu je spolzki odgovoril. Treba je priznati, da je imel tudi audi soliden zvok. Tovarniški delavci imajo, čeprav so nesposobni, na voljo več sredstev.
"Tisti, ki je prvi na avtobusni postaji v Domžalah zmaga. Poraženi trpi ponižanje in izgubo dvestotih mark," je siknil audijevec.
Okna so se zaprla in motorji so zarohneli. Lojzetu se, kot tolikokrat poprej, občutek za čas raztegne. Rumena že gori. Ugaša. Zelena!
Če ne bi motor tako rohnel, bi se slišal tlesk, ko je aluminjasta stopalka udarila ob tla. Franci se ni mogel premakniti in od pospeška mu je vzelo zrak iz pljuč. Ni se še dobro zavedel, že sta vijugala med avtomobili. Promet se je že malo zredčil, tako da sta vozila z 200 kilometri na uro. Audi je bil 50 metrov za njima in se je oddaljeval.
"Ne uidi mu preveč, drugače bo pobegnil, preden se bo osmešil."
"Ne skrbi," je odvrnil Lojze.
Rahlo je upočasnil, ravno dovolj, da je na naslednji semafor prišel, ko je posvetila rdeča. Prispel je tudi Audi.
"Do zdaj nisi veliko pokazala punčka," ga je nagovoril Franci skozi okno, »odpni no modrc in pokaži tiste joške, preden povsem izgubiš ugled.«
Tudi retoričnih sposobnosti spolzki ni imel veliko, saj je po tem nagovoru le penasto pritisnil na plin. Še malo čakanja, spet zelena, spet pospešek ob katerem so se možgani stisnili na zadnjo stran lobanje in spet vijuganje. Lojze ga je ves čas držal v šahu. Ravno dovolj pred njim, da ga ni mogel prehiteti, in da je bil še vedno vabljiv. Ko pa je manjkalo samo še nekaj sto metrov do postaje je z vso silo pritisnil na stopalko, vendar ne za plin, temveč na zavoro. Audi je padel mimo in divje zavrl na postaji. Lojze je lagodno pripeljal za njim. Ustavil je na postaji in izstopil iz avtomobila ter se sprehodil do audija. To je storil tudi Franci. Ko je prišel do polizancovega režečega obraza, ki je ravno hotel nekaj reči, je potegnil pištolo in mu jo nameril v glavo.
"Policija, stopite prosim iz avta in položite roke na streho." V drugi roki je držal značko.
S sluzkotovega obraza je izginila vsa barva. Šele sedaj je opazil, da sta zunanja kota peugeotovih prednjih luči pobarvana modro in da sta sedaj utripala.
Fiskultura
Kot ste lahko razbrali že iz Leinega komentarja pri prejšnjem postu, sva bila danes z Imperfectom pridna. Lopatali smo kanček dopoldneva in potem še celo popoldne, tako da sva bila, po 6 urah in 15 kubikih peska, pošteno izmučena. Zanimivo je tudi, kako je treba tudi tako enostaven inštrument, kot je lopata, znati uporabljati, in seveda sva bila prvih nekaj samokolnic tarča rahlega posmeha s strani starejših, bolj lopatabilnih kolegov. Imperfectov oče se je nato odločil, da je tega dovolj, nama razložil, da je lopatanje podobno kot seks, in od takrat naprej je šlo vse gladko. Zakaj tako, si pa sami razlagajte;)
Gostitelji so odlično poskrbeli za jedačo, pijačo in motivacijo, starejši lopatalci pa za obilico mastnih vicev, tako da je bilo kljub naporu prijetno. V glavnem, Lea, name lahko naslednjič računaš, Imperfect pa bo, ko bo naslednjič zagledal kup peska na vašem parkirišču, najbrž zapustil državo.
Rojsni dan
Vse najboljše
Vrta!
Da bi še dolgo blogal:)
Citat dneva
Self is the only prison that can ever bind the soul.
~Henry Van Dyke, The Prison and the Angel;
Stvaritev
Hecno, kako težko je človeku nekaj, kar je sam naredil, dati v vpogled drugim. Občutek je isti, naj bo to zgodba ali pesem ali pa komad, ki ga narediš in odigraš z bendom. Vedno se mešajo tisti občuteki pričakovanja in strahu, upanja in bojazni. Vedno me je strah, kakšni bodo odzivi, a vendar vedno čutim ponos, da imam nekaj pokazati. Kajti naj smo še tako lažno skromni, po moje ni človeka, ki bi svoj izdelek predstavil drugim ljudem, če bi že od začetka mislil, da je zanič.
Pri pesmih in zgodbah pa je še druga bojazen. Vsaka zgodba, vsaka pesem je osebna, hočeš nočeš izhaja iz tebe, tvojih izkušenj, čustev in mnenj. Iz ničesar drugega tudi ne more nastati. Nobena ni izmišljena iz nič. In ker je tvoje delo tvoj otrok, se da iz njega marsikaj razbrati, marsikaj, kar bi morda raje zamolčal ali povedal samo tisti posebni osebi. Po drugi strani pa ti omogoči, da razložiš nekaj, kar se s samimi besedami ne da povedati. Naj bo amaterska ali profesionalna, umetnost čustva sporoča neposredno, razgali nas, čeprav morda ne povsem jasno, pa vseeno, kot impresionistična slika, nudi širši vtis. Iz ene pike ne moreš razvideti slike, iz enega čustva ne človeka.
Mraz
Gledam preko zasneženih planjav.
preko belih neskončnih daljav
griči na katerih skale kot zobje
gledajo iz hladne bele skorje.
Opazujem to, kot skozi okno,
sedeč ob kaminu udobno.
Oddaljen od hladu zunanjega,
le srce prekrito je z oklepom ledu.
Veter brije okrog vogalov,
tuli, kot lačni volkovi,
podeč se med ledenimi zobmi
iščejo hrano med goščavami uvelimi.
Okno se razbije, vakuum me posrka
v prazno belino, zobje grizejo
opraskam se ob trdih suhih vejah
treščim ob sivo skalovje
kjer gol obležim, napol mrtev
brez zaščite in tolažbe.
Terrorist Barbie
Mal se mi je lame zdel od siola linke postat, a vseeno, men se je zdel smešn, mogoče bo pa debato odprl:)
klik!
Prehlajen
S smrkavim nosom, solzečimi očmi in čudno pokajočimi ušesi sem danes ostal doma. Kar na enkrat imam čas, da bi se česa lotil, pa nič energije.
By popular demand
S tem je mišljeno, by popular demand of
Vrta. Ker je bila zgodba všeč njemu bo mogoče še komu. Najbrž ne, ampak to je moj blog in lahko morim z zateženimi zgodbami, if i feel like it:)
BTW upam, da je taprava, Vrta
NOV POKLIC
Sovražim jesen. Vse je mokro in mrzlo. Ljudje pravijo, da imajo radi jesen zaradi čudovitih barv v naravi. Jaz jo ravno zaradi barv sovražim. Na večere, kot je ta, je vse črno-belo. Avtobus seveda zamuja, kako ne bi, saj vendar dežuje. Avtobusi imajo vedno zamudo, kadar dežuje, pa čeprav ni nič prometa.
Končno zagledam luči zelene škatle, ki se vali proti meni. Šofer zavre ravno na veliki luži, tako da zmoči vse, kar je še ostalo suhega na meni. Vstopim, mu pomolim denar in mu tako hladno rečem v Ljubljano, da mu je dobro jasno, kaj bi se z njim zgodilo, ko bi si drznil kaj pripomniti. Usedem se k oknu na sredini avtobusa. Šofer leno pritisne na plin in počasi se odmajeva proti našemu glavnemu mestu.
Luči bežijo mimo oken. Zamazanost mimo bežečega sveta le še poudari črno-belo barvo tega dneva. Pogled se mi izostri na mojem odsevu v oknu. Lasje so videti skoraj črni od vlage. Pritisnjeni so ob mojo suho lobanjo in so s svojo barvo čisto nasprotje mojega smrtno bledega obraza. Ozrem se po oblačilih. Črne hlače, pulover in usnjen plašč. Črno-bel človek v črno-belem svetu na črno-bel dan.
Ravno postajam dremav, ko se avtobus ustavi na postaji. Prvič po petnajstih minutah. Še ena izgubljena duša, ki tako pozno ne ve, kam bi se dala. Obrnem se od okna, da bi pogledal, kdo je vstopil. O la la, to je pa nekaj drugega. Plavi lasje in rdeče ustnice me zbodejo v oči. Nekako ne spadajo v kontekst tega dneva. No, vse drugo se podreja zakonitostim. Črno krilo in črna jakna. S skrivnostnim, a nežnim glasom reče: »Nikamor.« Šofer jo čudno pogleda, a ker mu moli tisočaka ga vzame in ji zaračuna najvišjo tarifo. Kljub zibajočemu se avtobusu se dama, drugače ji ne morem reči, elegantno sprehodi po prehodu med sedeži. Spremljam jo s pogledom. Ko pride do mene, se ustavi in mi vrne pogled. Kakšne oči. Globoke in … črne. Ne pomnim, da bi že kdaj videl blondinko s črnimi očmi.
»Največ te stane, če nikamor ne prideš,« reče s tistim skrivnostnim glasom. Kako se ji je posrečilo z enim stavkom povzeti moje celotno življenje.
»Je tukaj prosto?«
Ozrem se po praznem avtobusu, nato pa odvrnem: »Seveda,« in odmaknem svoj plašč. Elegantno se usede. Spet me pogleda, da me kar zmrazi:
»Ti boš pravšnji.«
»Za kaj?«
»Za tisto, kar imam v načrtu.«
»In smem zvedeti, kaj je to?«
Nasmehne se.
»Pridi z mano,« reče in vstane.
Izstopiva na neki osamljeni postaji sredi polja. Temno je kot v rogu, saj skozi težke oblake ne posijejo ne zvezde ne luna. Komaj jo vidim, ko mi pomigne, naj ji sledim. Ne vem zakaj sem sledil popolnoma neznani lepotici v temo, ampak povejte, ji vi ne bi? Po polju hodiva nekako deset minut, ko prideva do nove asfaltirane ceste. Skoraj se zaletim v črn športni avto, ki je parkiran ob cesti.
»Ga hočeš?« me vpraša in pokaže na avto.
»Seveda, toda kaj moram narediti?«
Nasmeh.
»Premeten si, vidim da sem pravilno izbrala. Res avta ne dobiš brez pogojev, z avtom pride tudi služba. Jo sprejmeš?« glas je postal še bolj skrivnosten. V roki drži ključe in me vprašujoče gleda.
»Kakšna služba?«
»Dobro veš kakšna, a kljub temu, vse ti bo postalo jasno čez nekaj trenutkov.«
»Ah kaj, moje življenje ni itak nič vredno. Tako bom imel vsaj zaposlitev,« si mislim in vzamem ključe iz njenih rok. Nasmehne se mi, se obrne in stopi na cesto. Sredi ceste se ozre, ravno takrat pa se od nikoder pripelje vlačilec in jo spremeni v brezoblično gmoto mesa. V soju tovornjakovih luči sem ravno še videl njen nasmeh in njene oči, ki so bile sedaj sinje modre. Obrnem se in se usedem v avto. Obrnem ključe in motor poželjivo zarohni. V vzvratnem ogledalu si popravim lase in ugotovim, da so postale črne, kot tudi moje oči. Divje pritisnem na plin in odhitim ne-življenju naproti.
WARNING! STEWIE ALERT!
Pozor, stewie je izvedel za moj blog. Kmalu zna s svojo lepoto (skupaj z
brumcem seveda)prosvetliti ta blog. Veselimo se.
11 ur šihta...
...pa vendar dobre volje. Ni ga čez dan preživet na soncu in prijetno utrujenost ob koncu dela. Razen morda dan poležavanja :)
No ja, kljub vsemu, fantje in punce, predragi neobstoječi bralci, učite se, učite se, učite se, da boste imeli izobrazbo in fino službo. Celodnevno gledanje albanskih gradbenikov te strezne.
Sedajle se pa spravljam dokončevat skladbe za moje preljube Sirence, zvečer morda še ugotovim, kako v post dam linke.
Rojstni dan
Vse najboljše "stricu" Albertu!
Evo, povsem meni podobno. Ko imam najmanj časa, se spravim delat nekaj čisto tretjega, da ne bi slučajno česa do konca naredil. Tako bodo zaradi novonastalega bloga najbrž jezni moja tetica, nek pevski zbor in moj bend, ne nujno v tem vrstnem redu. Ampak tak pač sem, ko mi nekaj pride na pamet to storim (in v polovici primerov to kasneje obžalujem).
Moji računalniško bolj osveščeni prijatelji se bodo najbrž zgražali zaradi "template" bloga, ampak se mi res ne ljubi še spletne strani postavljati.
Toliko za en optimističen začeten post :)
