Kernov blog

Še ena bolj zgodnjega datuma

Taka, za sprostitev. Saj vem, da ne boste verjeli, ampak napisana je bila preden sem vedel za Taxi.

Cestni dirkači (1. del)

Razpotegnjena kolona vozil na obvoznici iz Ljubljane proti Domžalam. Lojze zazeha, da se mu usta odprejo skoraj od ušesa do ušesa. Izredno sovraži te dolge kolone, ki v bistvu niso prave kolone, te pa prisilijo, da voziš devetdeset ali manj za kakšnim bedakom, ki se je ravno ta dan odločil, da gre na prvo vožnjo, po tem ko je pol leta svoj avto samo gledal in pral. Zraven njega sedi sodelavec in prijatelj Franci in bere del časopisa, ki ga ni utegnil prebrati med službo.
Lojze se poigra s pedalom za plin in motor zarohni, kot gepard, ki neučakano zalezuje svoj plen, prisiljen da se giba počasi, čeprav je bil narejen za hitro gibanje.
"A bi prosim nehal? Rad bi kaj prebral. Tudi ti bi se lahko zanimal še za kaj drugega, kot za ta neumen avto!" razdraženo pripomni Franci, ko mu že drugič odnese časopis iz rok, ker je njegov kolega spet pospešil iz 80 na 120 kilometrov na uro in takoj nato spet zavrl na 80, samo zato, da bi lahko prehitel nekega dedka v mercedesu.
"Če mi je pa dolgčas," otroško odvrne Lojze. "In dobro veš da ta avto ni neumen," še doda.
Lojzetov avto je njegova igračka in njegovo življenje. Peugeot 406, preurejen tako, da se komaj prepozna, da je bil nekoč udoben družinski avto. Malo je stvari, ki so na njem še od nakupa. Motor je skoraj popolnoma nov. Večino delov je sedaj aluminjastih, zamenjana je bila odmična gred in uplinjač, znižane so bile glave batov in goriva Lojze ne more točiti na navadnih bencinskih črpalkah.
Prav tako je navdušeni šofer znižal podvozje in kar precej spremenil aerodinamiko, tako da je veliki zadnji spojler je od daleč opazen, pa tudi štiri izpušne cevi, ki se ponosno šopirijo na zadku je težko spregledati. Za pnevmatike, v katere ima svoj avto obute, pa pri Peogeotovem servisu najbrž še slišali niso. Tudi težo avtomobila je precej zmanjšal, s prejšnih 1500 kg na 1200. 330 konjskih moči, lahek avto in izjemna aerodinamika pripomorejo k temu, da avto z lahkoto preseže 250km/h in doseže 100km/h v manj kot štirih sekundah po vžigu, seveda pod izkušeno Lojzetovo roko.
"Če ti je dolgčas, pa beri časopis. Pa te sedeže bi lahko zamenjal, rit me boli."
"Sploh ne veš, kaj vse drugega bi te bolelo, če teh sedežev ne bi bilo,"
"Nič me ne bi bolelo, če bi se ti včlanil v društvo za pomoč odvisnih voznikov ali pa v šolo normalne vožnje."
Lojze je užaljeno povesil usta, nato pa je nečloveško pospešil, da je sovozniku časopis kar prilepilo na obraz, in prehitel vlačilca. Ko je vlačilca "zmanjkalo" je zavrl, da je časopis odneslo z Francijevega obraza na vetrobransko steklo in se stisnil med tovornjak in spredaj vozeči avto tako, da je bilo med odbijači 20 centimetrov prostora na vsaki strani.
"Vidiš, kako nevarno je branje časopisa med vožnjo," je napol v smehu pripomnil Lojze. "Če ne bi imel teh novih keramičnih zavor bi bila v težavah."
Franci ni ničesar pripomnil. Strmel je predse, globoko dihal in izgledal prekomerno zelen. Ko si je čez minuto opomogel je zložil časopis in pikro pripomnil:"Se že privajam, opomogel sem si tri minute prej kot zadnjič."
Prišla sta do semaforja. Lojze je že skoraj instinktivno pogledal na levo in desno. Ko je videl, kaj je na drugi strani prijateljevega okna, so se mu usta razpotegnila v tak nasmeh, da je bilo videti, kot da bi se mu glava preklala. Ko je Franci zagledal na izraz na prijateljevem obrazu je prebledel. Dobro je vedel kaj pomeni. Ozrl se je skozi okno, in njegovi sumi so bili potrjeni. Osebe v drugem avtu nisi mogel prezreti, če si počel, kar sta ta trenutek počela prijatelja. Lasje polni briljantine, sončna očala po naročilu in rolex na roki, ki je napol visela skozi okno. Standardni razvajen mamin oziroma očijev sinček.
"Mi je sploh treba vprašati, kakšen avto ima?" je prhnil Lojze, ki ga ni dobro videl.
Franci sicer ni velik oboževalec hitrih voženj, je pa zato zaprisežen ljubitelj jeklenih konjičkov, čeprav jih raje gleda in popravlja kot vozi. Ugovarjanje Lojzovem levčku so bila samo prizadevanja, da bi v miru bral.
"Audi, A3. Sfriziran, tovarniško seveda."
Prezira v njegovem glasu se ne da opisati. Prav tako ne tistega v Lojzetovem:"Saj veš, da ga ne moreva kar pustiti."
"Ja ja, vem," je bil odgovor in prezir je spet počasi zamenjal obup.
Odpela sta udobne tritočkovne varnostne pasove in se pripela s štiritočkovnimi. Lojze je močno pohodil plin in motor je zarohnel. Gepard je opazil svoj plen. Polizanec ju je šele sedaj opazil. Preveč je bil zaposlen z blondinko na sopotnikovem sedežu. Franci je odprl okno:
"Kako si kaj, punčka polizana. A te je kaj v hlačah a imaš ta avto zato, da ti nadomesti tiča?"
Spolzki je zaripel v obraz, blondinka pa je tako pogledala, da sta se naša prijatelja morala nasmehniti. Očitno se je strinjala o avtomobilu kot nadomestku.
Lojze je še enkrat pritisnil na plin, tokrat mu je spolzki odgovoril. Treba je priznati, da je imel tudi audi soliden zvok. Tovarniški delavci imajo, čeprav so nesposobni, na voljo več sredstev.
"Tisti, ki je prvi na avtobusni postaji v Domžalah zmaga. Poraženi trpi ponižanje in izgubo dvestotih mark," je siknil audijevec.
Okna so se zaprla in motorji so zarohneli. Lojzetu se, kot tolikokrat poprej, občutek za čas raztegne. Rumena že gori. Ugaša. Zelena!
Če ne bi motor tako rohnel, bi se slišal tlesk, ko je aluminjasta stopalka udarila ob tla. Franci se ni mogel premakniti in od pospeška mu je vzelo zrak iz pljuč. Ni se še dobro zavedel, že sta vijugala med avtomobili. Promet se je že malo zredčil, tako da sta vozila z 200 kilometri na uro. Audi je bil 50 metrov za njima in se je oddaljeval.
"Ne uidi mu preveč, drugače bo pobegnil, preden se bo osmešil."
"Ne skrbi," je odvrnil Lojze.
Rahlo je upočasnil, ravno dovolj, da je na naslednji semafor prišel, ko je posvetila rdeča. Prispel je tudi Audi.
"Do zdaj nisi veliko pokazala punčka," ga je nagovoril Franci skozi okno, »odpni no modrc in pokaži tiste joške, preden povsem izgubiš ugled.«
Tudi retoričnih sposobnosti spolzki ni imel veliko, saj je po tem nagovoru le penasto pritisnil na plin. Še malo čakanja, spet zelena, spet pospešek ob katerem so se možgani stisnili na zadnjo stran lobanje in spet vijuganje. Lojze ga je ves čas držal v šahu. Ravno dovolj pred njim, da ga ni mogel prehiteti, in da je bil še vedno vabljiv. Ko pa je manjkalo samo še nekaj sto metrov do postaje je z vso silo pritisnil na stopalko, vendar ne za plin, temveč na zavoro. Audi je padel mimo in divje zavrl na postaji. Lojze je lagodno pripeljal za njim. Ustavil je na postaji in izstopil iz avtomobila ter se sprehodil do audija. To je storil tudi Franci. Ko je prišel do polizancovega režečega obraza, ki je ravno hotel nekaj reči, je potegnil pištolo in mu jo nameril v glavo.
"Policija, stopite prosim iz avta in položite roke na streho." V drugi roki je držal značko.
S sluzkotovega obraza je izginila vsa barva. Šele sedaj je opazil, da sta zunanja kota peugeotovih prednjih luči pobarvana modro in da sta sedaj utripala.

napisal Domen @ 14:44