Sova!
Danes je moj oče umno skozi okno pogledal in kaj vidi na naši brezi? Sovo, čisto pravo za 360 stopinj vrat obračajočo sovo. Nekaj časa smo jo fotkali, potem pa jo je šel sosed slikat še od bližje od zunaj. Ko se ji je preveč približal, je vzletela, vendar sove očitno po dnevi ne vidijo preveč dobro, saj je po nekaj sekundah leta zaletela v sosednjo hišo, padla na tla in obležala. Sosed jo je šel nebodigalen pobrat, bla je malo pomečkana in zmedena, a ne polomljena. Tako smo jo, še ravno pravi čas, zaprli v gajbico. Še ravno pravi čas pravim zato, ker je nato prišla k sebi in začela prav grozeče tleskati s kljunom, tako da je sosed lahko vesel, da je obdržal vse prste. V glavnem, poklicali smo na veterinarsko kliniko, kjer so nam rekli, naj jo imamo zaprto do večera in jo nato spustimo. Tako imamo sedaj na verandi eno luštno rjavo sovo uharico (z 1,5 cm dolgimi kremlji in močnim kljunom :/) in se lahko gremo Harryja Potterja :)
Snih
Končno imamo v Sloveniji pravi sneg. Tak kot se zagre. Tak, kot ga ni bilo že nekaj časa. In po dveh dneh so ga ljudje že siti. Že tarnajo, kakšne so ceste, kako je treba kidati, kako bi radi sonce... Razumem ljudi, kot je moja babica, ki živi blizu Bohinja, mora kidati vsakih 15 minut in je odrezana od sveta, ker plug ne pride v klanec. Ne pa teh, ki živijo v okolici Lj. Jaz prav uživam, zame snega ne more biti preveč, še posebej sedaj, ko imam dobre nepremočljive čevlje:) Pa tudi kadar jih nimam in se mi kocine na nogah rahlo omočijo, se samo spomnim preteklih x-najst zim, ko sem se kljub sivemu obzorju lahko kepal le z blatom.
Zunaj vlada zimska pravljica ljudje, ne obupujte ampak pejte omavžat sosedo!
Skenslani
Ker živimo v policijski državi je koncert, omenjen v prejšnjem postu, skenslan. Je že tako, da v naši svobodni, demokratični republiki Sloveniji potrebuješ obvestiti policijo o vsakem druženju, ki ni ravno šahovski krožek na osnovni šoli. Četudi si MKC, ki se z organizacijo koncertov bavi že nekaj let. Če vso stvar organizira malo bolj frišen študent, ki še ni povsem seznanjen s protokolom se potem zgodi, kar se je nam, namreč, da je The Man prepozno zvedel, da se folk namerava zbirati in uganjati nečednosti nekje v Domžalah. Ker bohnedaj, da bi samo 4 dni prej vedeli, da bodemo v akumulatorju musko zganjali. Saj ne, da bi policaji potem kaj skrbeli za varnost udeleženih, za to je treba še vedno najeti varnostne službe, samo popisanega te majo radi, da ne bi kaj preveč svobodomiseln postal.
Ah ja, važno je, da se mladina ne zabava.
KONCERT!
Zgodil se bo še en koncert! Tokrat smo (skupina SunBite) predskupina Billy's private parking skupaj s še eno, katere ime sem pozabil :(. Koncert bo ta petek 23.12 ob 20.00 v MKC Akumulator v Domžalah. Če bo vstopnina bo minimalna. Vsi, ki to berete, pa tudi tisti, ki ne, ste lepo vabljeni. Vendar, če pridete, bodite točni, ker smo prvi na vrsti in nas boste drugače zamudili. Tega pa nočemo! :P
Fani slovenskega Harrija Lončarja veselite se...
...ali pa tudi ne. Pravzaprav imate razlogov za veselje bolj malo. Prvič, zaradi razprtij med prevajalcem in založbo bo izšel dva meseca pozneje, se pravi februarja, drugič pa, morda najbolj grozna novica, Jakoba J. Kendo, genija in enega najbolj domišljijskih prevajalcev imen so neceremonialno odslovili. Namesto njega bo prevajal nihče drugi kot, bojte se!, Branko Gradišnik. Tako je, v 6 knjigi boste imeli hišne viline, Harry bo mladi vešč, Hermiona pa najbrž vešča. (ta zadnji stavek je nepreverjen :))
Zadnje čase berem en online strip, ki se mu reče
Questionable Content. Notri se precej govori o
indie glasbi. Na kratko: indie=independent, kar pomeni, da naj bi bili ti ustvarjalci neodvisni od današnjih korporacij-založb.
In v tem stripu sem tudi naletel na teh par besed v naslovu (in še par drugih, za katere še ni bilo časa)in ne bodi ga len sem si (hm, zelo "neodvisno") pridobil dotični album dotične skupine. In bil prijetno presenečen.
Vtis, ko prvič poslušaš zadevo, je najprej WTF? Distoržn na bobnih (?!) mehki (nedistoržirani:))akordi na kitarah, nežen in rahlo piskajoč moški vokal zraven pa še polno zvokov, od brenčanja komarja do kakšnih industrijskih, kovino obdelujočih efektov.
A vse to znajo The Flaming Lips tako lepo povezati v celoto, da je prav navdušujoče. In iz tega ne nastane kakšen industrial rock ali kar koli podobnega temveč vesele, dobro odigrane in rahlo odpuljene pesmice. Če album povzamem z eno besedo: sreča. To je tisto, kar sem sam občutil, ko sem jih včeraj zvečer prvič pozorno poslušal.
Poleg tega se tista neodvisnost nekako čuti, ko vidiš, da glasbe niso ustvarili zato, da bi jih čim več ljudi poslušalo, ampak zato, ker imajo glasbo radi. Navdušilo me je njihovo veselje pri odkrivanju zvokov, otožna radost vokala in totalna odpuljenost besedil.
Ne vem, kako naj vam jih še opišem, pa saj jih niti ne morem, v glavnem, če ste le malo bolj odprte glave: poslušajte jih!
EDIT: zdele sm opazil, da je najnovejši cd založil Warner Bros. Toliko o independent :( no, glasba za to ni nič slabša, moram pa še poslušat tanovga.
tominđeri
Ko sem bil majhen sem gledal absolutno preveč Tom in Jerry risank (takrat sem mislil, da je tominđeri maček, miška je pa pač miška). Nekateri (ponavadi zategnjeni ameriški desničarji) pravijo, da imajo te risanke slab vpliv na otroke in da se zaradi njih nato streljajo po šolah in bogve kje še vse. Do neke mere se s tem celo strinjam.
Ko sem bil še majhen in radoveden me je namreč zanimalo, če je v resnici tudi tako kot v risanki. Zato sem sklenil preizkusiti neko foro, ki je se v risankah tega tipa dokaj pogosto pojavlja. Saj veste Jerry teče, Tom ga lovi, potem pa se miška skrije za vogal, od nekje privleče ponev ali likalnik in ga nastavi tako, da je rezultat Tomov smrček, oblikovan, tako kot dotični predmet. To sem tam nekje pri petih letih sprobal na svoji mlajši sestri in je do neke mere delovalo, le da ni bilo smeha temveč jok, najprej tisti od sestrice potem pa še moj, ko sem jih (upam, se ne spomnim) dobil po riti ali bil vsaj močno nahruljen.
Prestavimo to v ameriško situacijo. Siguren sem, da se tudi tam najde otrok, dovolj "radoveden" da se odloči kaj takega sprobat. Le da ima on, za razliko od povprečnega slovenskega otroka navoljo pištolo. In potem, namesto hecno osmojenega smrčka in kadečih se ušes, tragedija. Je ta otrok kaj bolj kriv kot jaz, si zasluži kaj več kot par po riti? Ne, krivi so starši in sistem, ki dovoli, da strelno orožje leži vsepovsod. Ampak oni hočejo dati onega 5 ali 6 letnega otroka, ki je ustrelil svojo sošolko v poboljševalnico. Res, to bo rešilo probleme. Franček, ne streljaj svojih sošolk, drugače te bomo zaprli tja, ker ne boš imel ničesar razen kokaina in trave na pretek, da se boš lahko pri 17. overdoziral.
V glavnem, bolj ko razmišljam, bolj ugotavljam, da bi bile po logiki onih, ki krivijo risanke, filme in glasbo za take tragedije, risanke
take.
Svetilke
Nedolgo tega smo zvečer sedeli v naši dnevni sobi, srkali pivo in na radiju posušali Driving home for christmas Chrisa Ree. Isti dan sta oče in mati kupila 3 svetilke, ki so skupaj stale okoli 40k sit in so še polepšale našo že tako domačo in prijetno dnevno sobo. Z nami je sedela prijateljica, ki je finančno precerj bolje preskrbljena kot mi. Kot vedno ob takih trenutnkih začnem razmišljati o neumnih stvareh, recimo o tem, koliko takih oziroma boljših svetilk bi si ona lahko kupila in se ji to ne bi zdel noben big deal.
Potem pa so me misli le zapeljale na malo bolj prijetna pota. Fora je, da je dobro, da je big deal. Če ob nakupu nič ne čutiš, če ti nek nov predmet, ki si ga tako ali drugače priboriš, nič ne pomeni, potem nima smila. Oziroma ima toliko smisla kot pol kile kruha in poli salama.
Sam recimo najbolj uživam v kupovanju knjig in računalniških igric. In ko pomislim za nazaj, so najboljše knjige tiste, ki sem jih kupil z zadnjimi tisočaki, jih skrivaje pretihotapil mimo staršev in moje bivše (ker drugače so me šaljivo karali:)) se zabubil v posteljo in vsrkaval črke.
Marsikdo se z veseljem vrača k nam na obisk, v prijetno vzdušje naše dnevne sobe, tako moji prijatelji kot prijatelji staršev. In tako ugotoviš, da ni važno koliko svetilk si lahko kupiš ampak kako in s koliko srca jih postaviš.
Ker je Vrta's blog že nekaj časa mrtev bom začasno jaz prevzel njegovo področje filmov. Včeraj smo, kot že tolikokrat poprej, napolnili našo multiplo do vrha in odpeketali v kolosej. (ja, tudi Vrta, čeravno on trdi, da ni šel z nami, ker je kupil karte posebej, za isto dvorano ob istem času, ampak posebej:)
Film se mi je zdel zabaven in sproščujoč, a nič več kot to. Nasploh so bila v naši družbi mnenja zelo različna. Tista, ki je prebrala knjigo in je sploh znala zgodbo na pamet, se je malo dolgočasila, Vrti je bil nadzabaven, ostalim le zabaven.
Film je zelo značilno lotrovski, kar niti ni čudno, saj je celotna snemalna ekipa in ekipa za posebne efekte ista. Po eni strani to pomeni, da so tako kamera, kot učinki, kostumi in scenografija na zelo visoki ravni, po drugi pa sem na trenutke dobil neprijetne "že-videno" občutke, ki se jih kot fan lotra nisem in nisem mogel otresti (prav tako pa sem jih zaradi tega najbrž opazil bolj, kot nekdo, ki lotra ni 200x pogledal)
O tem, ali je film dobro prirejen po knjigi ne morem govoriti, ker je žal še nisem prebral. Se mi je pa zdelo, da ima sama ideja večji potencial in globino, ki pa je režiser ni znal povsem izkoristiti. To globino je potem skušal nadomestiti s scenami žalovanja in jokanja, kar mu ne uspe, saj so predolge, jih je preveč in so premalo občuteno zaigrane, predvsem zaradi mladih, neizkušenih igralcev. Zaradi obrabljenosti in preveč pretočenih solz tako celo vrhunec (ki ga najbrž vsi poznate, a vseeno ne bom kvaril) nima takega čustvenega efekta, kot bi ga po mojem mnenju moral imeti.
Če zaključim, Lev, čarovnica in omara ni ravno film za hardcore fatasy fane (če tako pomislim, kateri pa je :P) je pa dobro razvedrilo, za otroke in tiste malo bolj odrasle otroke (zaradi tega so se pri weta digital tudi, po mojem mnjenju pravilno, odločili, da kljub velikim bitkam ne bo niti kaplje krvi.)
V glavnem, film je vreden tistega debelega tisočaka kino vstopnice, kar ob trenutni ponudbi veliko pove.
Nicola Conte
Tek+nov mp3 player= odkrivanje nove glasbe.
Tako sem šele danes odkril, kar bi moral že pred časom, saj mi je
Vrta to priporočil in celo dal že nekje septembra. A vendar.
Nicola Conte je en možakar, ki se je spravil delat latino priredbe raznoraznih komadov, večinoma svingerskih in jazzovskih. Trenutno poslušam njegov cd Bossa per Due, na katerem so priredbe James Bond theme, Take five in še marsikaterih, ki se mi zdijo znane, pa ne poznam naslova, saj Nicola tudi te premeni. V glavnem, rezultat je lahkoten in zelo poslušljiv latin jazz z veliko bossanove in primesmi svinga, funka, celo kakšen malo bol "DJ"-evski prijem se najde.
Idealen cd tako za poslušanje kot za ozadje kakšne debate ob pivu.
Amazon link
Mp3 predvajalnik
Evo, vstopil sem v 21 stoletje in si kupil mp3 predvajalnik. Ker me kvaliteta sonyjevih hodimožev (walkmanov) doslej še ni razočarala in ker je bila cena zmerna sem si kupil
tega 512 megabajtneža. In res ne razočara, kvaliteta zvoka je dobra, priložene slušalke nadstadardne, baterija zelo zelo dolgoživa (še ne preizkušeno) in brskanje po njem intuitivno in preprosto.
Potem pa pride en tak veli BUT (ne rit ampak AMPAK). Sony je videl applove iTunes and he saw that is was good. Zato je sklenil, da bode tudi on to postoril in ustvaril je SonicStage, program, prek katerega NAJ BI kupovali muziko, importali naše cdje ali kar direktno našo mp3 zbirko, tako kot prek iTunes za applove mp3 predvajalnike iPode. Vse lepo in prav, a nekaj so poševnookci pri sonyju zgrešili, ko so poskusili dobiti košček applove pogače. Namreč, kolikor berem, so iTunes luštni, priročni, lahki za uporabo, hitri in sploh in oh en tak fin kos softwara. SonicStage pa to ni. Nič od tega. Vse mp3 je z diska je treba importat, kar traja (pri tako veliki zbirki, kot je moja) nekako 15 min. V redu, si mislim, to enkrat postorim, in je potem mir. To bi celo lahko bilo res, če ne bi bilo iskanje po komadih, ki so že importani, tako popolnoma neuporabno. Recimo, da hočeš dati na predvajalnik vse mp3je določenega izvajalca. Jok, odpade. Sonicstage pozna sortiranje samo po albumih ali playlistih. Poleg tega so albumi tudi neuporabni, saj kompilacij (vsaj mercedes-benz mixed tape in brazilelektro) ne prepozna. Se pravi mi ostane bodisi ustvarjanje m3u playlistov vseh skupin komadov, ki jih bom kdaj presnel na player, bodisi spreminjanje vseh id3 tagov, tako, da jih bo sonicstage razumel kot je treba.
Bottom line tega je, da sem ugotovil, da je hitreje importat (zelo počasi) datoteke sproti, iz moje na disku na srečo še kar lepo urejene zbirke. Zakaj jih ne more sonicstage sortirati po mapah, kot so na disku, lahko vprašate
sony vendar vam bodo najverjetneje odgovorili z F*** you, kot so že marsikomu. Ko smo že pri uvažanju komadov, nekaterih SonicStage preprosto ne mara in jih skensla, in to brez kakršnega koli vzorca. Kot mu pač zapaše.
In potem si mislim, v redu, to smo dali skozi, gremo sedaj mukoma izbrane komade prenesti na predvajalnik. In tu pride najhujši minus. Čakam, čakam, in še čakam, grem na wc, preberem časopis, pregledam vse možne bloge, dočakam božič in potem mi računalnik pravi "ping!" rečem o fino, muska končno, in ugotovim, da je bil to šele prvi album?!?
Kaj bi bilo, ko bi si kupil njihov 6 ali več Gigabajtni predvajalnik, za katerega bi odštel 60+ tisočakov in uporablja isto sranje od softwara, si raje ne predstavljam.
Kakorkoli že, raje odštejete par jurjev več za iPode. V vseh razredih obstaja konkurenca sonyjevim, in povsod so za par prešernov dražji od sonyja, a toliko zgleda stane dober software, in ko bi to prej vedel, bi jih z veseljem odštel. Zdaj grem pa polušat mojo težko priborjeno glasbo.
Ansambel
Danes me je naš pevec M. pokaral, češ da nič novega ne napišem v blog. Pa še res je. Je že tako, da se mi včasih zdi fino pisati, čeprav nimam nič pametnega za povedati, drugič spet ne (čeravno se je marsikaj zgodilo).
Tako zdaj po dolgem času spet igram
timpane (oz. pavke) in sicer pri mladinski godbi Viva iz Zagorja. Moram rečt, da se prav zabavam, timpani ti dajo tak fin občutek moči, se pa tudi precej matram, saj so za moje pojme eno najtežjih tolkal za igrat. (in nosit:))
Naj ob tej priložnosti še enkrat omenim naš bend SunBite, smo sicer sveži vendar si upam reč, da imamo dobre (lastne) komade. Igramo Funk rock (ja f kot frižider ne p kot papagaj) z malce popa, imamo za dobre pol ure programa, ki bo kmalu doseglo eno uro in IŠČEMO KONCERTE. Pridemo igrat z veseljem in zastonj. Get us while we're hot and free:P (pozneje bomo sam še hot)
Bodite lepi in imejte se radi
Domen
Kidanje
Da, prav ste prebrali, kidanje. En teden po zadnjem resnem snegu. Moral sem skidati še približno 10 metrov potke za hišo in naj vam ob tej priložnosti dam rahel nasvet: kidajte pravočasno, drugače boste kidali s krampom...
Pirhi
Malo sem bral komentarje in sem ugotovil, da sem enega spustil.
Hobit je namreč omenila, da gremo v znak prostesta obešat pirhe na novoletne jelke v javnosti. (predvsem v šopingcentrih bi rekel). Kakšna odlična ideja! Predlagam da se organiziramo, izvotlimo ene par jajc, jih pobarvamo in navesimo po celotniem interšparu!
Edit: na levi sem dodal nekaj povezav, s katerimi že dalj časa zamujam. Še vedno so urejene po abecedi, da ne bo kdo užaljen :)
Ozvočevanje
Občasno ozvočujem razne koncerte, dj-je itd. kot "uslužbenec" pri
Igračko ozvočenju. Včeraj sva tako z našim pevcem Mihom nabasala tiste 2,5 kW subwooferjev, visokotoncev in ojačevalcev v kombi (in to tak tavelik, ki sem ga, BTW prvič vozil) in se odmajala proti gostilni
Pri Jovotu, kjer sva poskrbela za glasbo in zabavo brucom in nebrucev
Fakultete za policijsko-varnostne vede, po domače, za kifeljce. Prvi vtis je bil, omg kolk bo čez par let luštnih policistk na ulicah :). Žal sva samo postavila ozvočenje (kašna ura prenašanja težke "feršterkerije" in mučnega povezovanja kablov) in nisva ostala, ker sem zaradi pomanjkanja spanca moral it domov spat. Naj na tem mestu omenim nekaj čudežnih stvari: 1. kljub kombiju se nisem zaletel, butnil, podrgnil ali karkoli drugače dotaknil nobene žive ali nežive narave, (ja
vrta in to stvar, ki je 2krat dalša in pol metra širša od tvoje xsare, da 107ke ne omenjam :P) uspešno sem ga spravil celo iz in v parkplac, kjer je bilo na vsaki strani nič placa in to z razbitimi špegli (z mihovo pomočjo seveda). 2. prvič v življenju sem sam (breze šefa) ozvočeval s celotnim ozvočenjem in prvič v življenju ni nič šlo narobe. Čudež.
Tako malo sem se moral pohvaliti, ker me drug noben ne :P.
V glavnem, prišel sem domov, odspal 2-3 urce potem pa ob pol dveh nazaj v kombi, nazaj v ljubljano, še eno uro gledat bodoče policistke, pospravit ozvočenje in končati ob 5ih zjutraj v topli postelji, kjer nato zaradi BullDoga (nagnusen energy drink) še eno uro nisem mogel zaspati in sem veselo bral prvi del Harryja Potterja. Že dvestotič.
