Kernov blog

Stvaritev

Hecno, kako težko je človeku nekaj, kar je sam naredil, dati v vpogled drugim. Občutek je isti, naj bo to zgodba ali pesem ali pa komad, ki ga narediš in odigraš z bendom. Vedno se mešajo tisti občuteki pričakovanja in strahu, upanja in bojazni. Vedno me je strah, kakšni bodo odzivi, a vendar vedno čutim ponos, da imam nekaj pokazati. Kajti naj smo še tako lažno skromni, po moje ni človeka, ki bi svoj izdelek predstavil drugim ljudem, če bi že od začetka mislil, da je zanič.
Pri pesmih in zgodbah pa je še druga bojazen. Vsaka zgodba, vsaka pesem je osebna, hočeš nočeš izhaja iz tebe, tvojih izkušenj, čustev in mnenj. Iz ničesar drugega tudi ne more nastati. Nobena ni izmišljena iz nič. In ker je tvoje delo tvoj otrok, se da iz njega marsikaj razbrati, marsikaj, kar bi morda raje zamolčal ali povedal samo tisti posebni osebi. Po drugi strani pa ti omogoči, da razložiš nekaj, kar se s samimi besedami ne da povedati. Naj bo amaterska ali profesionalna, umetnost čustva sporoča neposredno, razgali nas, čeprav morda ne povsem jasno, pa vseeno, kot impresionistična slika, nudi širši vtis. Iz ene pike ne moreš razvideti slike, iz enega čustva ne človeka.

Mraz

Gledam preko zasneženih planjav.
preko belih neskončnih daljav
griči na katerih skale kot zobje
gledajo iz hladne bele skorje.

Opazujem to, kot skozi okno,
sedeč ob kaminu udobno.
Oddaljen od hladu zunanjega,
le srce prekrito je z oklepom ledu.

Veter brije okrog vogalov,
tuli, kot lačni volkovi,
podeč se med ledenimi zobmi
iščejo hrano med goščavami uvelimi.

Okno se razbije, vakuum me posrka
v prazno belino, zobje grizejo
opraskam se ob trdih suhih vejah
treščim ob sivo skalovje
kjer gol obležim, napol mrtev
brez zaščite in tolažbe.

napisal Domen @ 23:01