Kernov blog

Hm...

Tale "hm" pritiče temu, da imam občutek, da bi moral nekaj napisati, ne čutim pa neke potrebe po tem, da bi stvar dejansko napisal. Najbrž zato ker sem siten. Ne biti presenečeni, če bo post tudi siten. Ker bo.

Zadnje čase se ne počutim preveč domoljubno. Naj to povem drugače, zadnje čase se mi zdi, da je Slovenija ena zabačena, kmečka, škrta in neprijazna dežela, kjer vsak samo gleda, kje bo komu škodoval (in to škodoval na način: raje sem klošar v kartonski škatli, samo da si ti brez nje, kot da bi imel ti za tisočaka boljši avto) in kje bo koga čimbolj nategnil.
Za povrhu pa še, da je v tej deželi (z nadglupim sloganom I feel Slovenia vred, iz katerega jaz razberem I feel SLOW in mi sigurno ne zbudi želje, po obisku kake države. Mislim resno. Našel se bo kakšen Američan, ki bo rekel: "What kind of disease is Slovenia anyway?" Ok, glupost amerov na stran...) višek kulture Atomik Harmonik (moral bi narediti anketo: Kaj je razlika med glasbo in joškami? "Mmmm, kaj pa vem, če je muska ful na šus joške bl migajo?"), da je večino Slovencev zadnjo knjigo prebrala v osnovni šoli (če je zmanjkalo onih z obnovami) in da je sinonim za gledališče v Sloveniji Teater ta-ali-oni, z najnovejšo komedijo s "subtilno" seksualno referenco v naslovu, z istimi igralci, isto zgodbo in istimi forami, kot prejšnjih dvajset. Na te teatre se nato vozijo razni "high class" Slovenci s svojimi BMW-ji in Mercedesi in se delajo sploh in oh fine, ko jim omeniš, če so si šli zadnji čas kaj ogledati v dramo pa pribijejo kaj takega kot:"Kaj je pa to, a niso to tisti filmi, k jih na popu vrtijo ob torkih?"

Uf, tole je pa dobro delo.

Kaj me je torej pripeljalo do take popizdancije, se vprašate? Več dogodkov, večinoma (em, ok, povsem) povezanih z mojim bendom.
1. Na zadnjem tekmovanju so nas premagali reperji (hiphoparji, rečite jim kakor hočete) tokrat za spremembo ne zaradi podpore publike (ki smo je imeli nesramno več) ampak, da citiram člana žirije: "Tehnično odlični ampak take muske neb js nkol poslušu." Hm, Atomik Harmonik anyone? Ne? Turbo Angels raje?
2. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da me (nas) je nekdo poskušal nategnit. In to nategnit na celi črti. Brez vazelina. Poklical nas je nek režiser (honorarec) iz RTV-ja in rekel, če bi mi snemali spot. V koprodukciji. Na pijači še isto popoldne nas obvesti, da to pomeni 5000 evrov da rtv, 1500 pa mi. Obljubi plačane igralce, lokacijo, masko, itd. Na srečno smo bili skeptični in opravili par telefonskih klicev, kjer smo zvedeli, da model nateguje po celi črti, pobere denar (tistih 5000 Eu ne obstaja sploh) in ti zanj naredi nek povprečen spot. Kar me je pri tem tako šokiralo je, da smo bili z njim na pijači celi 2 uri in je model skoz in skoz govoril o tej koprodukciji, rtvju, natečajih, kako so oni sploh in oh profesionalni... Očitno sem idealist, ampak nisem si mislil, da je človeštvo padlo na tako dno, kjer lahko nekdo brez slabe vesti laže in nateguje in mu noben ne stopi na prste. Nobena RTV, nobena inšpekcija, nič. Pa je človek posnel že kar nekaj spotov. Jaz pa enkrat poskusim prevajati brez računa, pa imam že inšpektorat za delo za vratom.
3. Dobili smo ponudbo za koncert. Celovečerni, skupaj bi naneslo 5-6 rund. (1. runda=45min +pavza). Da imamo za eno uro programa tu niti ni važno. Kar je važno je, da so nam za ta čas ponudili 30 tisoč sit. 6 ur programa. 4 ljudem. In to ne v kakšni revni gostilnici. Naj vsemu svetu (oz. trem bralcem bloga) enkrat za vselej povem: Za bend delo ne predstavlja le tistih 6 ur v lokalu. Da ima neka skupina 6 ur programa mora krepko delati, na oko, če bi se hoteli naučiti stvari v enem letu, pomeni to vsak teden cca 20 ur dela. Naj postavim primerjavo. Mizar ti naredi lepo, masivno, hrastovo mizo, tisto pravo, z izrezljanimi nogami. Prideš k njemu, miza stoji med vama zloščena do sijaja, on jo gleda s ponosom. In ti reče, da sam oceni, koliko bi dal zanjo. Ti pa rečeš 2 jurja (Sit). Predstavljajte si, kako bi se tak mizar počutil. Vam povem, ni fino.

napisal Domen @ 23:40