Kernov blog

By popular demand

S tem je mišljeno, by popular demand of Vrta. Ker je bila zgodba všeč njemu bo mogoče še komu. Najbrž ne, ampak to je moj blog in lahko morim z zateženimi zgodbami, if i feel like it:)
BTW upam, da je taprava, Vrta

NOV POKLIC

Sovražim jesen. Vse je mokro in mrzlo. Ljudje pravijo, da imajo radi jesen zaradi čudovitih barv v naravi. Jaz jo ravno zaradi barv sovražim. Na večere, kot je ta, je vse črno-belo. Avtobus seveda zamuja, kako ne bi, saj vendar dežuje. Avtobusi imajo vedno zamudo, kadar dežuje, pa čeprav ni nič prometa.
Končno zagledam luči zelene škatle, ki se vali proti meni. Šofer zavre ravno na veliki luži, tako da zmoči vse, kar je še ostalo suhega na meni. Vstopim, mu pomolim denar in mu tako hladno rečem v Ljubljano, da mu je dobro jasno, kaj bi se z njim zgodilo, ko bi si drznil kaj pripomniti. Usedem se k oknu na sredini avtobusa. Šofer leno pritisne na plin in počasi se odmajeva proti našemu glavnemu mestu.
Luči bežijo mimo oken. Zamazanost mimo bežečega sveta le še poudari črno-belo barvo tega dneva. Pogled se mi izostri na mojem odsevu v oknu. Lasje so videti skoraj črni od vlage. Pritisnjeni so ob mojo suho lobanjo in so s svojo barvo čisto nasprotje mojega smrtno bledega obraza. Ozrem se po oblačilih. Črne hlače, pulover in usnjen plašč. Črno-bel človek v črno-belem svetu na črno-bel dan.
Ravno postajam dremav, ko se avtobus ustavi na postaji. Prvič po petnajstih minutah. Še ena izgubljena duša, ki tako pozno ne ve, kam bi se dala. Obrnem se od okna, da bi pogledal, kdo je vstopil. O la la, to je pa nekaj drugega. Plavi lasje in rdeče ustnice me zbodejo v oči. Nekako ne spadajo v kontekst tega dneva. No, vse drugo se podreja zakonitostim. Črno krilo in črna jakna. S skrivnostnim, a nežnim glasom reče: »Nikamor.« Šofer jo čudno pogleda, a ker mu moli tisočaka ga vzame in ji zaračuna najvišjo tarifo. Kljub zibajočemu se avtobusu se dama, drugače ji ne morem reči, elegantno sprehodi po prehodu med sedeži. Spremljam jo s pogledom. Ko pride do mene, se ustavi in mi vrne pogled. Kakšne oči. Globoke in … črne. Ne pomnim, da bi že kdaj videl blondinko s črnimi očmi.
»Največ te stane, če nikamor ne prideš,« reče s tistim skrivnostnim glasom. Kako se ji je posrečilo z enim stavkom povzeti moje celotno življenje.
»Je tukaj prosto?«
Ozrem se po praznem avtobusu, nato pa odvrnem: »Seveda,« in odmaknem svoj plašč. Elegantno se usede. Spet me pogleda, da me kar zmrazi:
»Ti boš pravšnji.«
»Za kaj?«
»Za tisto, kar imam v načrtu.«
»In smem zvedeti, kaj je to?«
Nasmehne se.
»Pridi z mano,« reče in vstane.
Izstopiva na neki osamljeni postaji sredi polja. Temno je kot v rogu, saj skozi težke oblake ne posijejo ne zvezde ne luna. Komaj jo vidim, ko mi pomigne, naj ji sledim. Ne vem zakaj sem sledil popolnoma neznani lepotici v temo, ampak povejte, ji vi ne bi? Po polju hodiva nekako deset minut, ko prideva do nove asfaltirane ceste. Skoraj se zaletim v črn športni avto, ki je parkiran ob cesti.
»Ga hočeš?« me vpraša in pokaže na avto.
»Seveda, toda kaj moram narediti?«
Nasmeh.
»Premeten si, vidim da sem pravilno izbrala. Res avta ne dobiš brez pogojev, z avtom pride tudi služba. Jo sprejmeš?« glas je postal še bolj skrivnosten. V roki drži ključe in me vprašujoče gleda.
»Kakšna služba?«
»Dobro veš kakšna, a kljub temu, vse ti bo postalo jasno čez nekaj trenutkov.«
»Ah kaj, moje življenje ni itak nič vredno. Tako bom imel vsaj zaposlitev,« si mislim in vzamem ključe iz njenih rok. Nasmehne se mi, se obrne in stopi na cesto. Sredi ceste se ozre, ravno takrat pa se od nikoder pripelje vlačilec in jo spremeni v brezoblično gmoto mesa. V soju tovornjakovih luči sem ravno še videl njen nasmeh in njene oči, ki so bile sedaj sinje modre. Obrnem se in se usedem v avto. Obrnem ključe in motor poželjivo zarohni. V vzvratnem ogledalu si popravim lase in ugotovim, da so postale črne, kot tudi moje oči. Divje pritisnem na plin in odhitim ne-življenju naproti.

napisal Domen @ 15:57