Glasbeni okus
Uživam v glasbi in poslušanju glasbe. Kljub temu, da imam raznolik glasbeni okus pa vem, da moj muzikalični izbor ne bi bil po volji vsakomur. Zato, če že poslušam glasbo "na poti", jo poslušam na slušalkah in sicer tako glasno, da jo ne sliši nihče drug razen mene. Ne čutim nikakršnih vzgibov, da bi z mojim glasbenim izborom širil obzorja naključnih tujcev, ki se slučajno znajdejo na istem vagonu z mojo malenkostjo. Ravno zato mi stopijo vse kocine pokonci, ko se ob kaki standardni uri peljem domov skupaj s srednješolci, ki navijajo svoje mp3 mobilnike, pazi, ne na slušalke, kar direkt na zvočnik.
Saj vem, da si moral mamo mesece žicati, da ti je kupila gsm, ki omogoča obskurno preglasno javno predvajanje čefurijade/hiphopa/ta spirsove britne, a vseeno imej malo občutka in si vi uhlje vtakni slušalke. In ne, ni se ti treba iti vojne s tremi drugimi tabori v vagonu, nobeden ne bo nenadoma vzljubil tvojega priljubljenega komada samo zato, ker je najglasnejši v kakofoniji slabega okusa.
Snemanje je, ko glasbeniki delajo, bi rekli nekateri. Tisti, ki so bolj seznanjeni s področjem, vedo da glasbeniki delajo tudi na vajah. Še najmanj dela je na koncertih, kar je po svoje ironično, saj nas za koncerte plačujejo in večinoma tisti, ki denar dajejo, mislijo, da je vse kar glasbenik dela. Ok. pustimo to.
Kar hočem povedati je, da ima SunBite nov demo posnetek, najdete ga pa na naši
myspace strani. Pripomb inu kritik bomo zelo veseli.
Glavni problem pri snemanju je, da ni nikoli dovolj časa. Vedno misliš, da če bi še enkrat odigral bi bilo bolje (in bi morebiti tudi bilo), vendar je enkrat treba reči konec in zadevo dati miksat. Pri demo posnetkih, kot je ta, se to reče praviloma precej prej, kot bi želeli. A vendar, za smešno nizko ceno smo ob veliki pomoči
gustija ter
kočota posneli soliden demo, za kar se jima zelo veliko mnogo zahvaljujemo. Če boste pridni pridejo še trije ali štirje komadi ;).
Druga stvar, ki jo z bendom opažamo je, da nam zmanjkuje teoretičnega znanja. S tem ne mislim teorije, kot jo uči glasbena šola, temveč same teorije vadbe v bendu in procesa delanja pesmi. Slovenija, sicer zasičena z raznoraznimi glasbenimi šolami (nekaj zelo kvalitetnih, nekaj tudi takih, da si komaj zaslužijo naziv), na tem področju ne ponuja ničesar. Zelo rad bi namreč pripeljal nekoga, za katerega se lahko reče da ve, kako se stvari streže, na našo vajo, da bi rekel kaj je v redu in kaj ni, kaj naj recimo poskusimo drugače itd.
Poleg same izdelave komadov pa je problematičen tudi proces vadbe. Da ni dovolj, da samo drkaš komade v nedogled je že jasno, prav tako nekaj osnovnih tehnik, vendar sem prepričan da mora nekje obstajati kak poglobljen vpogled v to tematiko. Trenutno sem v procesu "pridobivanja" par knjig, če kaj veste o tem pa le napišite.
Ok, to je zaenkrat to, se beremo kasneje, po možnosti ne po enomesečni pavzi:)
Jammin in the name of the lord
Marmeljad. Eno tako fino muzičko druženje, nekaj kar večina glasbenikov, naj bodo začetniki ali profesionalci, zelo rada počne. Za nepoučene: jammanje je improviziranje improvizirane skupine glasbenikov. Izmišljevanje po domače. Zna biti včasih zabavno tudi za poslušalce:) Problem je, da so zelo težko izpolnjeni vsi trije pogoji jammanja: prostor, pravilna sestava glasbenikov in ne prevelik razmak v njihovih talentih. Fino je, če se dobi skupaj več vseh sort glasbenikov, kjer pa se spet rado zgodi, da igrajo eni in isti, drugi pa sedijo po kotih.
Tako mi je danes zaprijal en marmeljad. Ker moj najljubši basist preživlja prijetne trenutke v objemu svoje najdražje in en kp ene vode sem poklical mojega drugega najljubšega basista Stewieja in že smo zmenjeni za en marmeljad, po možnosti z maslom, da bo šlo gladko. Če si igraš inštrument in veš kje je Drnovo, pridi danes ob 18.30 kaj naokoli, prinesi svojo violino/pozavno/tarabuko bomo kaj zaigrali. Če ne veš kje je Drnovo, imaš pa mojo cifro, pokliči :P
Ines bloga ni izgubila, le malo ga je prestavila. Sedaj jo najdete na
http://mislec.net/incabinca/
Hm...
Tale "hm" pritiče temu, da imam občutek, da bi moral nekaj napisati, ne čutim pa neke potrebe po tem, da bi stvar dejansko napisal. Najbrž zato ker sem siten. Ne biti presenečeni, če bo post tudi siten. Ker bo.
Zadnje čase se ne počutim preveč domoljubno. Naj to povem drugače, zadnje čase se mi zdi, da je Slovenija ena zabačena, kmečka, škrta in neprijazna dežela, kjer vsak samo gleda, kje bo komu škodoval (in to škodoval na način: raje sem klošar v kartonski škatli, samo da si ti brez nje, kot da bi imel ti za tisočaka boljši avto) in kje bo koga čimbolj nategnil.
Za povrhu pa še, da je v tej deželi (z nadglupim sloganom I feel Slovenia vred, iz katerega jaz razberem I feel SLOW in mi sigurno ne zbudi želje, po obisku kake države. Mislim resno. Našel se bo kakšen Američan, ki bo rekel: "What kind of disease is Slovenia anyway?" Ok, glupost amerov na stran...) višek kulture Atomik Harmonik (moral bi narediti anketo: Kaj je razlika med glasbo in joškami? "Mmmm, kaj pa vem, če je muska ful na šus joške bl migajo?"), da je večino Slovencev zadnjo knjigo prebrala v osnovni šoli (če je zmanjkalo onih z obnovami) in da je sinonim za gledališče v Sloveniji Teater ta-ali-oni, z najnovejšo komedijo s "subtilno" seksualno referenco v naslovu, z istimi igralci, isto zgodbo in istimi forami, kot prejšnjih dvajset. Na te teatre se nato vozijo razni "high class" Slovenci s svojimi BMW-ji in Mercedesi in se delajo sploh in oh fine, ko jim omeniš, če so si šli zadnji čas kaj ogledati v dramo pa pribijejo kaj takega kot:"Kaj je pa to, a niso to tisti filmi, k jih na popu vrtijo ob torkih?"
Uf, tole je pa dobro delo.
Kaj me je torej pripeljalo do take popizdancije, se vprašate? Več dogodkov, večinoma (em, ok, povsem) povezanih z mojim bendom.
1. Na zadnjem tekmovanju so nas premagali reperji (hiphoparji, rečite jim kakor hočete) tokrat za spremembo ne zaradi podpore publike (ki smo je imeli nesramno več) ampak, da citiram člana žirije: "Tehnično odlični ampak take muske neb js nkol poslušu." Hm, Atomik Harmonik anyone? Ne? Turbo Angels raje?
2. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da me (nas) je nekdo poskušal nategnit. In to nategnit na celi črti. Brez vazelina. Poklical nas je nek režiser (honorarec) iz RTV-ja in rekel, če bi mi snemali spot. V koprodukciji. Na pijači še isto popoldne nas obvesti, da to pomeni 5000 evrov da rtv, 1500 pa mi. Obljubi plačane igralce, lokacijo, masko, itd. Na srečno smo bili skeptični in opravili par telefonskih klicev, kjer smo zvedeli, da model nateguje po celi črti, pobere denar (tistih 5000 Eu ne obstaja sploh) in ti zanj naredi nek povprečen spot. Kar me je pri tem tako šokiralo je, da smo bili z njim na pijači celi 2 uri in je model skoz in skoz govoril o tej koprodukciji, rtvju, natečajih, kako so oni sploh in oh profesionalni... Očitno sem idealist, ampak nisem si mislil, da je človeštvo padlo na tako dno, kjer lahko nekdo brez slabe vesti laže in nateguje in mu noben ne stopi na prste. Nobena RTV, nobena inšpekcija, nič. Pa je človek posnel že kar nekaj spotov. Jaz pa enkrat poskusim prevajati brez računa, pa imam že inšpektorat za delo za vratom.
3. Dobili smo ponudbo za koncert. Celovečerni, skupaj bi naneslo 5-6 rund. (1. runda=45min +pavza). Da imamo za eno uro programa tu niti ni važno. Kar je važno je, da so nam za ta čas ponudili 30 tisoč sit. 6 ur programa. 4 ljudem. In to ne v kakšni revni gostilnici. Naj vsemu svetu (oz. trem bralcem bloga) enkrat za vselej povem: Za bend delo ne predstavlja le tistih 6 ur v lokalu. Da ima neka skupina 6 ur programa mora krepko delati, na oko, če bi se hoteli naučiti stvari v enem letu, pomeni to vsak teden cca 20 ur dela. Naj postavim primerjavo. Mizar ti naredi lepo, masivno, hrastovo mizo, tisto pravo, z izrezljanimi nogami. Prideš k njemu, miza stoji med vama zloščena do sijaja, on jo gleda s ponosom. In ti reče, da sam oceni, koliko bi dal zanjo. Ti pa rečeš 2 jurja (Sit). Predstavljajte si, kako bi se tak mizar počutil. Vam povem, ni fino.
New Year's Day
Evo, opomogel sem si od žurke, tako da lahko sedaj še kaj napišem. Novo leto je šla pestra družba praznovat na vikend k Leonu (kitaristu SunBita, za neznalce) in njegovi sestri Alenki na Dolenjsko. Oziroma Notranjsko. Nekam vmes. Nekak se nis(m)o mogli zediniti. Vikend je nadlep, okolica še bolj, želeli bi si kvečjemu malo več snega in malo manj alkohola na dan pred zadnjim dnem leta. Tako je bila prva alkoholna stvar, ki sem jo lahko povohal enaintridesetega, penina, s katero smo nazdravili. No, malo pretiravam, a ne preveč. Kljub temu (ali mogoče ravno zato) smo odbito žurali do petih zjutraj, nekateri malo dlje, nekateri malo manj (tisti, ki so letos izvedli Kerna, celo niso bili Kern.:))
Kaj naj še porečem, življenje se je vrnilo na pol-stari tir. Faks je spet tu, evri pa letijo iz žepa kot ponoreli. Treba se bo ustavit, drugače bo joj. Mimogrede, je še kdo opazil, da glavni problem z evri
niso podražitve ali celo prekomerno zapravljanje? Zame je glavni problem dejansko vedeti, koliko denarja imam v denarnici. Prej sem pogledal in imel bankovce prav hitro preštete, za kovance pa balinam in jih premetavam gor pol ure, preden ugotovim, koliko si jih dejansko lastim.
Sprememba dekorja
Na zahteve Fotra™ sem sobo postavil na glavo. Ko imel bi digitalca, bi vam kakšno sliko nalimal, ker ga pak nimam, slike ne bode. Lahko pa sedaj priročno (priučno, priočesno?) gledam v monitor in sosedov kozolec hkrati.
Včeraj sem malce pomagal pri ozvočevanju Godbe Lukovica, ki je (kot vsako leto) polna zanosa pripravila fleten koncert. Za goste so imeli Klapo Mali grad, kar je že samo po sebi pohvalno, še posebej pa so mi bili všeč komadi, ki so jih odpeli in odigrali vsi skupaj. Malo spodrsljajev je sicer bilo in pri Mozartu bi jim koristilo še nekaj ur vaje, a konec koncev so mlada godba in vsaka jim čast, da se v teh časih lotijo take dejavnosti.
Kar me vedno znova preseneti na njihovih koncertih je absolutno ogromna količina ljudi, ki jih pride poslušat. V času, ko godbe vsi že malo postrani gledajo, češ, zadeva je pa res za cajtom, se v Lukovici dvorana napolni kot za šalo in to petnajst minut pred začetkom koncerta.
Mimogrede: zalotil sem se, kako sem namesto besede ogromna v zgornjem odstavku najprej napisal enormna. Ko sem jo še enkrat prebral, sem ugotovil, kako butasta tujka to je in jo nemudoma izbrisal. Enormna... Kr neki
Želim vam vesel božič!
Predvsem bodite zdravi, če že jaz nisem.
Par nasvetov: Ljubljana v lučkah je lepa, danes še lepša z New swing kvartetom okoli petih.
Ne pijte kuhanega vina, če imate mačka, ker boste naslednji dan prehlajeni (vzročne povezave med temi dogodki so znanstveno dokazane po temeljnem načelu "če jaz tako pravim, mora že tako biti", zato ne ugovarjajte).
Če ne dobite darila, ki ste si ga želeli, ne jamrajte, noben vas ne bo poslušal. Raje osebi, ki vas je napačno obdarila, ponoči pobrijte glavo, plešo namažite z medom in v spalnico spustite medveda. Če medveda ravno nimate pri roki se zadovoljite s katero od teh klasičnih potegavščin: sol v jutranji kavi, zamenjane tipke na tipkovnici (lahko jih uredite v šalo ali žaljivko po izbiri) ali mrtev hišni ljubljenček pod odejo.
Tem nasvetom sledite na lastno odgovornost (overdose New swing kvarteta zna povzročiti hemeroide in kosmate podplate).
Vesel božič!
Pol gol škrat?
Evo, tu je en škrat, takisto pa tudi ena pol gola slika, as per popular demand:) Na zdravje!
Rad imam dneve, ko sem polno zaposlen. Ok, lažem, rad imam dneve, ko sem polno zaposlen z glasbo (in ničemer drugim :P). Kot na primer danes, koncert dopoldne, popoldne pa najprej vaje s
sirencami (s katerimi imamo, mimogredice, v torek, 26.12, koncert v homški cerkvi), takoj nato pa še koncert SunBite. Fino inu radosti polno.
En kp ene trohnobe
Kako Kerna zaposliti za pol ure? Daš mu kinder jajček v katerem je čarovnica z metlo na magnet. Obilo zabave!
Drugače pa hodim jaz na en tak fin faks. Danes smo imeli denimo ekskurzijo na
Deponijo Ljubljana . Kjer smo gledali...smeti! Ni tako zanimivo, kot je slišati. So pa bagerji (oziroma kompaktorji) veliki in taki, da vsi otroci v moškem delu našega letnika skočijo ven in zavpijejo: "Kva'b jest to vozu!"
Drugače mamo pa jutri SunBite koncert(Akumulator, Domžale), oz. še enega od neštetih tekmovanj, na katerih običajno ne dobimo niti za burek. Ok, zagrenjenost off: prepričan sem, da bo hud žur, kot je bil še na vsakem koncertu in konec koncev je to tisto, kar je najvažnejše.
To je to za sedaj.
P.s. kot ste opazili, sem popolnoma ignoriral lastno 3 mesečno odsotnost (oziroma niste, ker vas ni več med mojim bralstvom). No, v bistvu s tem, ko to pišem, samega sebe postavljam na laž, a vseeno. Pišem pač, ko se mi pisati da, in se zaredi tega ne sekiram preveč. Kdo drug pa tudi bržkone ne.
malo kmečkega turizma
Mater ste zahtevni, mora človk kr naprej sm gor pisat, ane tetica:)
Evo, v petek zvečer smo šli v bohinj k babici in se vrnili danes. Zakaj je to tokrat kmečki turizem, prejšnjih dvestokrat pa ne? Ker smo imeli s sabo dva turista, imperfecta in nuno, in ker smo šli prešat jabolka, in smo se morali tolažiti, da folk plačuje za to, da to na kmečkem počne, mi pa lahko zadevo delamo zastonj. Vendar trud ni bil zamanj. Takojšenj rezultat je bil namreč gost, okusen jabolčni mošt, po katerem sem šel jaz prav konkretno izpraznit črevesje, drug rezutat pa bo videti čez nekaj časa, ko nastal odličen domači kis. (Ne me prašat koliko časa oz. kako nastaja, ker se vsa ta leta še kar nisem pozanimal.) In ne, ne damo ga, je predober.
Vmes smo mladina skočili še na bližnji hrib, a nismo kam posebej daleč prišli, ker smo nekaj časa zgubljeno lutali križem planjav, ko pa smo končno našli pot na Črno prst, je bil že čas za kosilo in smo morali obrniti. Nič omembe vrednega, a omenil sem vseeno, saj kdo sem jaz, da bi sodil, kaj vas zanima in kaj ne.
P.s. ta četrtek in petek smo imeli na faksu predmet ki se mu reče Gospodarjenje z odpadnimi snovmi, kjer izvemo, v natančno izmerjenih količinah, kakšne svinje smo dejansko ljudje. Ne, to ni res, zdaj svinje žalim. V glavnem, tole pišem bolj kot opominek, da nekoč napišem nekaj daljšega na to temo.
prvi dan faksa...
...je bil pester. Zjutraj, ko sem kot zombi upravljal od soseda sposojeno prevozno sredstvo proti Ljubljani, sem ugotovil, da imajo avtobusti neko pomembno prednost pred osebnimi vozili. V njih zjutraj lepo zaspiš in te boli k. za preostale zombije, ki se bolj ali manj sposobno in po polžje (nič manj, samo bolj po polžje) poskušajo prebiti do istega cilja.
No, ko sem prispel na Vič in sem po parih krogih okoli faksa avto porinil v najbližje grmovje (ne saj ne, parkiral sem ga lepo ob cesti, kjer je že stalo nekaj avtomobilov) sem se lotil faksiranja. Še dobro da so bili nežni in smo ga imeli le štiri ure. Dve od teh štirih so nam vztrajno rinili v glavo trojne integrale, preostali dve pa smo gledali slikce mostov.
Fino fajn, hiter konec, sedaj pa do avta in domov. Vmes odkrijem še eno prednost avtobusa. Na njem ti namreč nikoli po naključju ne zaračunajo 10 jurjev. Toliko bom namreč plačal za napačno parkiranje. Zakaj vsi avtomobili do mojega niso imeli listka, za mojim pa, je vprašanje za kakšno višjo silo.
Kakšen je bil pa vaš dan?
novo obdobje
Evo, nov računalnik, nov letnik faksa in upam da tudi novo obdobje bloganja.
Tako je, Kern je končno napredoval v 2. letnik. Upam da do tretjega ne bo tako dolgo trajalo. V ponedeljek me tako že čakajo novi predmeti, so bili pa milostni, in mi po letu neprisotnosti na predavanjih niso hoteli povzročiti prevelikega šoka, tako da imamo prvi dan konec že opoldne.
Prav tako mi je uspelo nafehtati nov računalnik. Upam da bosta šla z novim letnikom lepo skupaj in se ne bosta preveč prepirala :)
In ostalo? Danes sem bil z Nunontherun na Kokrški (edit: Kriški. Note to self: Kriška planina, Kokrško sedlo:)) planini. Vsaj upam da sva bila tam, šla sva namreč po markacijah in bolj na "random", po poteh ki so bile lepše. Sonce je blo in v hribih lepo (ojoj, rima) le v dolino se ni nič vidlo, ker ste bili večinoma v oblakih.
Zdaj grem pa na žurko. Vse najboljše Vesna.
Rock Otočec
Evo, še par minut (ok, če poznam Osenka še kašno uro) pa gremo. Če ste slučajno tam nas poiščite in pozdravite ali pa nas samo poslušajte. Na vrsti smo v nedeljo ob 18.00. Pa plešite indijanske plese proti dežju, da bodo vsaj šotori v ne-blatu.
Najbolj neumna stvar, kar se ti lahko zgodi
je zboleti sredi poletja. Ne veš ali ti je vroče, ker imaš vročino, ali ker je zunaj 40°C. Popolnoma nelogično se mi zdi kihati, kašljati in smrkati pri takih temperaturah. Kot da bi preživljal zelo vročo zimo. Upam, da se bom spravil na noge pravočasno, tako da bom sposoben še kaj vaditi za Rock Otočec.
In other news: počasi začenjam ogledovati raznorazna računala, tale je namreč že močno znucan. Pravijo, da se bodo po 23. 7. pocenili procesorji. Bom počakal do takrat, če imajo slučajno prav.
P.S. se še komu zdijo sodniki na tem svetovnem prvenstvu totalno zadeti?
ć
P.P.S. ne zamerite popolne neurejenosti tega posta, možgani so mi trenutno sposobni držati eno misel samo za kake četrt sekunde...
