Kernov blog

Big Band RTV slovenija s solistom Vlatkom Stefanovskim

Včerajšni koncert Big Banda je bil eno najlepših glasbenih doživetij vseh časov. Od prve note do zadnjega akorda sama lepota in popolnost. Ok, lepo po vrsti.

Program so začeli s štirimi skladbami izpod peresa Izidorja Leitingerja (eno je napisal skupaj z E. Vloeimansom eno z N. Mureškičem), ki je koncert tudi dirigiral. Zame je bil to latino jazz v vsej svoji popolnosti. Leitinger je ujel tisto zame tako nemogočo črto med zahtevnostjo in lahkotnostjo, tako da je glasba dovolj zahtevna, da ne postane dolgčas in dovolj lahka, da jo lahko spremljamo tudi mi, jazz novinci. Brez solista so igrali prvo polovico koncerta (skladbe Brutto Gusto, Dunumba, Saraja ter See The World). Ne bom se delal, da poznam vse zvrsti, ki so jih igrali, je pa bilo vseskupaj dokaj sambasto, s kakšnim malo bolj funky ritmom vmes. Ves koncert so še posebej popestrili za Big Band neobičajni trije tolkalci, harmonikaš in klaviature. Z zvoko Big Banda so se odlično stopili, tako da se mi je latino Amerika (ter pri enem Afrika) kar risala pred očmi. Potem so tu še ostali solisti, ki niso samo tehnično dovršeno vsega skupaj odigrali ampak so solirali "v slogu", tako da so res pripomogli k vzdušju, ki ga je določena skladba hotela predstaviti. Skoraj nepravično se mi je zdelo, da so tako na veliko oglašavali Stefanovskega, saj sem prepričan, da je zaradi čakanja na zvezdo marsikdo manj užival v prvi polovici koncerta, kot bi sicer.

Na tem mestu moram pohvaliti ozvočenje. Če je bil koncert med boljšimi, je bilo ozvočenje definitivno najboljše kar sem jih kdaj slišal. Prvi ton me je naravnost odpihnil z jasnostjo, definiranostjo in zelo kvalitetnim stereo mixingom, tako da je bila odrska slika popolna. Nato je šlo samo še navzgor.

Za zadji "komad" (suita, dolga za vse štiri prejšnje komade skupaj) se jim je pridružil Vlatko Stefanovski, ki je celokupni odličnosti dodal še svojo kitarsko virtuoznost. Ta del koncerta je bil seveda bolj v znamenju nam južnejših ritmov, se pravi makedonskih 7/8, 11/8 ipd. Definitvno eden najbolših trenutkov je bil duet obeh kitaristov Stefanovskega in Primoža Grašiča (ki, mimogrede, v ničemer ne zaostaja za Stefanovskim, v čisti tehniki pa ga očitno prekaša). Oba se zavedata, da ni vse v hitrosti in svojemu nastopu dodata ravno prav hitroprstnih pasaž in melodičnih delov, da te celota pusti s čeljustjo na kolenih. Nekajkrat se sicer nista mogla povsem zmeniti kdo bo igral in sta se malce neugodno prekrivala, najbrž zaradi dejstva, da ta solo-duet ni bil vnaprej planiran ampak se je spontano zgodil na odru.
Malo bi pograjal tudi publiko, ki je sicer bila navdušena, ampak bi bila za moje pojme lahko še bolj. Nasploh je bilo v njej malo preveč "kravatarjev" za moj okus :).

Glavna pohvala pa gre avtorju in dirigentu Izidorju Leitingerju. Kot je rekel napovedovalec na začetku koncerta, je legenda na začetku svoje kariere in se bo defintivno splačalo spremljati tudi njegove naslednje projekte. Vsa pohvala torej Big Bandu in Leitingerju, da še naprej prinašajo glasbo svetovnega formata v slovenske glasbene dvorane.

napisal Domen @ 13:14