Kernov blog

Samba

Trenutno se na mojih preljubih bobnih učim latino ritme, bolj natančno sambo batucado. Kar zna biti zakomplicirano, če si kot povprečen slovenec odrasel ob polkah in valčkih ter osladnih rock baladah po radiu. OK tu sem krivičen do svojih staršev, v resnici sem odraščal ob Pink Floydih, Deep Purplih ter malo kasneje Rage Agaist the Machine in Offspring. A vseeno ritmično gledano tudi ti bendi od polke naprej niso kaj dosti napredovali. Melodično so se razvijali, ritem pa je večinoma ostal 4/4 s poudarkom na prvo in tretjo dobo.
Ko torej otrok s tako zapuščino začne poslušati latino se mu zdi fino (rima nenamerna): sproščena glasba, seksi glasovi seksi pevk in šarmatnih pevcev in ritem, ki kar nekako vleče k miganju. Problem je, ko kakšen neizkušen evropejec dejansko poskuša migati na tako glasbo, saj v prvem in še marsikaterem naslednjem poskusu skoraj zagotovo zgleda kot slon na kotalkah. Enako se zgodi, ko povprečnega evropejskega bobnarja (denimo mene), postavimo za bobne in mu pred nos damo note z latino rimom, le da je ta bolj podoben pijani hobotnici na steroidih, ko poskuša zadeti čimveč čudno ritmičnih stvari v čimkrajšem času.
Vendar glavni problem pri tem ni neodvisnost mahanja različnih udov ampak sam občutek v glasbi. Poudarek se prestavi na drugo dobo, ritem, ki je sicer še vedno 4/4 ali pri sambi 2/2, pa za osnovo dobi clave, ki vam ga takole blogovno sicer ne morem dobro predstaviti, je pa nekako udarec na vsako poldrugo četrtinko, kar nam nameče polno sinkop, ki pa jih polkasti narodi ne maramo preveč.
Drug problem za bobnarje je, da prava latino glasba baterije bobnov, kakršno poznamo iz rock in jazz bandov, sploh nima. Ima pa precej tolkalcev (v karnevalu v riu tudi po več sto ali tisoč), ki tolčejo vsak po svojem koščku hrupodela. Kar pomeni, da je treba zadevo za igranje po bateriji najprej prevesti, tako da najdeš zamenjavo za ustrezne inštrumente nekje med skupkom bobnov, nato pa še skrčiti, ker ponavadi nimaš dovolj rok, da bi vse igral. Je pa to sigurno zelo kreativen del bobnanja, saj si prisiljen sprobati vsak košček baterije in činel, od zvonca, do igranja po robu činele, obroču, shellu (hm, kako bi to prevedel, oklepu, obodu, sodu:P) in celo po stojalih.
Je pa fin občutek, ko ti po dveh urah vadbe enega samega ritma uspe nekaj zaigrati, mogoče ne s povsem avtentičnim filingom, mogoče ne povsem točno, ampak vsaj tako da ima rep in glavo:P
Ok, mal me je zaneslo, tega se ne bo dal nobenmu brat... :)

napisal Domen @ 12:14