Kernov blog

Frank Herbert: Dune

Pred kratkim sem prebral knjigo Dune, eno legendarnejšejših zf del. Tisti, ki se malo bolj spoznajo na zf in fantasy knjige, so jo bržkone že prečitali in bi me nasploh karajoče gledali, češ, kakšen zf knjižni mol pa si, če še Sipine nisi prebral. Eh ja, je že tako, da je denarja malo, zaželjenih knjig pa veliko, tako da mi je tovrstna mehkoplatničarka šele sedaj zašla v roke. Ako slovenski prevod obstaja ga ne poznam,jaz sem jo prebral v angleščini.
Kaj napisati o knjigi o kateri je bilo ogromno napisanega še preden sem se jaz sploh rodil? Osebno bi rekel to, da kljub kvaliteti in starosti ni prva knjiga, ki bi jo dal nezfjevcu v roke. Predvsem se vidi, da so omejevali število strani, najbrž založniki, lahko pa tudi sam avtor. Za resnično kvaliteto bi moralo biti za moje pojme delo vsaj še enkrat daljše, kar bi ga po obsežnosti resda približalo Gospodarju prstanov, a bi avtorju omogočilo mnogo boljši razvoj oseb in dogodkov.
*POZOR! rahlo podajanje vsebine (vrta nč bat, lahko prebereš:)*
Časovni preskoki so namreč vse prej kot gladki, prehod Paula, glavne osebe, iz dečka v odraslega voditelja in preroka premalo, ampak res kritično premalo, opisan. Boli ker se vidi, da to ni zaradi avtorjeve nesposobnosti, saj res izkoristi vsako črko in zna opisovati tako notranje kot zunanje boje. Vendar je bila leta 65 roka kravatarjev, ki jih Gospodar prstanov še ni izučil, da dolžina ne pomeni nujno, da se delo ne bo prodajalo, še premočna. Tako so po mojem mnenju čudovito bralsko izkušnjo spremenili v zgolj dobro.
Nečemu pa ne gre oporekati. Svet prihodnosti, ki ga predstavi avtor, ki je mešanica fevdalnega sistema in vesoljske tehnologije, mečev in laspištol (lasgun:)), plemičev, podanikov ter vesoljskih ladij, je čudovito predstavljen, preizkuša vse meje človeške domišljije in je odlična podlaga za zgodbo o vesoljskem preroku. Igra političnih spletk, nožev v hrbet, mešanje ponosa s krutosjo in zvitostjo te posrka vase in te ne izpusti do, kot sem že prej omenil, precej prehitro prebrane zadnje strani.
Da zaključim, Dune je defintivno delo, ki bi ga, kljub pomanjkljivosti, moral prebrati vsak, že zaradi same avtorjeve domišljije, ki je res veličastna. Bi pa nepoznavalcu znanstvene fantastike priporočil, da se prej loti katerih poznejših klasik, od Štoparskega vodnika po galaksiji do Gibsonovega Nevromanta (Neuromancer)

napisal Domen @ 13:56