Bye and see you next year...
Kot vidite, so Angleži odšli in me pustili v malce otožnem, angleško govorečem razpoloženju:PŽivljenje se počasi normalizira (spet sem na šihtu, kjer pišem pesmice in postam v blog:P) je pa vseeno drugačno, kot je bilo pred tednom dni.
Kljub temu, da sem materi rekel, da se nisem zatreskal v eno izmed Angležinj, sedaj ugotavljam, da sem se najbrž zlagal. Tako malce mazohistično uživam v bolečini in se nasploh počutim zelo pesniško:P. Sem pa vseeno hvaležen za izkušnjo, saj mi je pomagala da sem čustveno in osebnostno malce odrasel, prebolel nekatere stvari, za katere je bil že zadnji čas, da jih prebolim, pridobil pa sem tudi kanček več samozavesti.
Eh ja počitniške romance, te sladko-kisle izkušnje :)
napisal Domen @ 13:08
8 Komentarji:
Hihi, enkrat romantik vedno romanrik!!
Morda nekoč tudi pismen:P
;)
ŽIVELE ANGLEŽINJE.LAŽIMA KRATKE NOGE, A SI VIDEL!!!
SIGURNO JE TEMNA. IN VISOKA, SLOKA, TA ANGLEŽINJA.
Vesela sem, da te je življenje obdarilo s tako izkušnjo. VESELA!!!! Wellcome home, my dear! Zdaj si lahko zopet obetamo, lepih in zgovornih zgodbic. Morda tokrat mal bolj optimističnih?!
Tetica: saj veš kakšen sem, optimističen le na redke trenutke.
Mojca: ni temna, je pa visoka, ampak to sploh ni važno, važen je njen nasmešek, ko se pojavi na obrazu je kot ko se oblaki razgrnejo na zgodnje pomladansko jutro po nevihtni noči ;)
TEŽKA BO, DOMEN....ZADELO TE JE V SRCE...AMPAK SEM TI KAR MALO FOUŠ, RES. CELO JAZ SEM VESELA ZATE.
Objavite komentar
<< Domov