Pozitivno presenečenje
Ravnkar berem slovenski prevod Harrija Potterja Polkrvni princ in moram reči, da sem pretežno navdušen. Kar nekaj časa je že minilo, odkar sem tako užival v branju slovenske besede, v prevodih pa sploh ne vem, če že kdaj (Gradišnikovega še GP nisem bral). Jezik se mi zdi kvalitetnejši od Kendovega, malce starinski s korektnimi slovenskimi izrazi kot so davi in drevi ter z dosledno rabo predpreteklika, vendar to tako knjigi kot zgodbi pristoji. Prav tako je bolj malo "gradišnikovizmov", čeprav sem vesel, da zaradi doslednosti imen iz prejšnjih knjig nekaterih svojih idej (ki jih navede v pojasnevalniku) ni mogel uporabiti. Po drugi strani pa se mi nekateri njegovi predlogi zdijo boljši od Jakobovih in bi jih z veseljem čital v knjigi.Na trenutke je sicer čutiti, da mu je založba neprenehoma dihala za vrat in kakšen meseč več prevodu ne bi škodil a hujše škode ni bilo storjene. Prevesti tako knjigo v dveh mesecih se mi zdi že samo po sebi dosežek.
Prav tako pa ne dvomim, da bodo mlajši bralci nad dosledno Gradišnikovo Slovenščino vihali nosove. Takšni naj si preberejo angleško verzijo in videli bodo, da tudi Rowlingova uporablja dokar "starinsko" ali bolje rečeno, korektno angleščino.
Torej, kljub temu da sem Polkrvnega princa že nekajkrat prebral v originalu ga z veseljem berem še v slovenščini in sicer zaradi čistega jezikovnega užitka.
P.S. Kje sem bil cel mesec? Ni se mi blogalo. Takla mamo...
napisal Domen @ 19:02
4 Komentarji:
Sej sem ti rekla :) Sam mene nihče ne posluša! Preberi si Zajca Petra.
Pa sploh rabmo ljudi, ki si bodo izmišljevali nove besede, polnili besednjak, če ne bo tale slovenščina zakrnela.
ja kern, kokr se js spomen si par mescov nazaj fizično napadu vsazga, k je gradišnika pohvalu..ccc
Priznam in se gospodu Gradišniku opravičujem. :)
No ja, tudi nekateri starejši bralci vihamo nosove nad Gradišnikovo slovenščino (btw, slovenščina se piše z malo)... V nos so mi šle predvsem prepogoste slovnične napake. Na vsaki strani je zagotovo vsaj ena manjša slovnična napaka (napačno postavljene vejice, napačno zaporedje besed, predolga mnogovezja itd.), na vsake 10 strani pa se gotovo pojavi vsaj ena hujša napaka, bodisi slovnične bodisi vsebinske narave. Precej pa me moti tudi dejstvo, da je Gradišnik v prevodu prejkone pozabil prevesti nekaj odstavkov (skupaj približno pet). Verjetno pa je veliko teh napak posledica hitenja.
Objavite komentar
<< Domov